Prihajajoče ponovitve:
4. 11. ob 20.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana (SMEEL)
5. 11.ob 17.00 in 20.00, SMEEL
6. 11. ob 20.00, SMEEL
Vodeni uvod v predstavo:
4. 11. ob 19.30, SMEEL
Koreografija, režija videa: Magdalena Reiter
Ples in soustvarjanje: Jerca Rožnik Novak, Beno Novak, Davide Lafabiana
Oblikovanje videa: Sandi Skok
Glasba: August Braatz
Oblikovanje luči: Janko Oven
Fotografija: Darja Štravs Tisu
Asistent koreografije: Uroš Škaper
Produkcija:
Zavod Mirabelka
Partnerji: Zavod Bunker, Društvo za sodobni ples Slovenije, Adrian Film
Projekt je sofinanciran s sredstvi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Premiera:
22.10.2025,
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Ponovitvi:
23.-24.10.2025,
SMEEL
Brez naslova je koreografska instalacija na stičišču plesa in avdiovizualnih medijev, postavljena v arhitekturo Stare mestne elektrarne. Je poskus zabeleženja stanja v tranzitu, bivanja na robu, onkraj centra. Plesalci ustvarjajo portrete, ujete med prisotnostjo in odsotnostjo, med prostorom in telesom, med dvodimenzionalno podobo in njenim izvorom. Instalacija postane mreža podob, teles in odmevov – prostor, kjer se resničnost in njena reprezentacija prekrivata in zabrisujeta. Gledalec postane del poti, v katero vstopa kot popotnik, priča in opazovalec.
Avtorska izjava
Brez naslova je zasnovano kot poskus zapisa poti, delo v nastajanju in instalacija, ne pa kot tradicionalna predstava. V tej ideji me privlači tisto, kar ostaja nedokončano, v prehodu, na obrobju – ter neizogibni občutek izgube, ki to spremlja. Ples po svoji naravi kljubuje zaključku; obstaja le v trenutku prehoda. Brez naslova ostaja blizu temu stanju – krhkemu ravnotežju med pojavnostjo in izginjanjem.
Naslov izhaja iz strategije vizualne umetnosti, kjer Untitled ni zgolj nedokončana gesta, temveč zavestno zavračanje poimenovanja in zapiranja pomena. Tudi forma instalacije sledi tej logiki – razpršena je v fragmente, ki se ne združijo v enotno pripoved in odražajo razbito, nestabilno resničnost.
V instalaciji se fizični prostor razširi v podobo – v prostor, kjer gibanje spremeni obliko.
S pomočjo kamere raziskujem, kako se percepcija oblikuje in nenehno spreminja.Vsaka podoba postane kratkotrajna resničnost – ujeta med dejanskim in fiktivnim, med gledati in biti viden, med časom, ki se dogaja, in časom, ki se ga spominjamo. Kamera ujame tisto, kar ples izpusti: ponuja iluzijo, da je čas mogoče zadržati ali se vanj vrniti. Kar ostane, ni prisotnost, temveč njena sled.
Magdalena Reiter
